-
1 superlative
[su'pə:lətiv] 1. adjective((of an adjective or adverb) of the highest degree of comparison: `Biggest' is a superlative adjective.) presežniški2. noun((an adjective or adverb of) the superlative degree: `Best' and `worst' are the superlatives of `good' and `bad'; She is the prettiest girl in the room; We'll go by different roads to see who will arrive (the) soonest / most quickly.) presežnik* * *[sju:pɜ:lətiv]1.adjectivezelo velik, izreden, najvišji, nenadkriljiv; pretiran; grammar presežniški, superlativensuperlative wisdom — izredna modrost;2.noungrammarpresežnik, superlativ; besede v superlativu; najvišja stopnja, vrhunec, višek; pretiravanje
См. также в других словарях:
govoríti — ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
súperlativ — a m (ȗ) 1. lingv. oblika, ki izraža najvišjo mero tega, kar je osnovni pomen pridevnika ali prislova; presežnik: najboljši je superlativ od dober; komparativ in superlativ 2. nav. mn., ekspr. beseda, ki izraža veliko hvalo, pohvalo: v poročilu… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
